Tekom tedna smo pridobili in dodatno utrdili naše znanje o postavljanju bivakov, varnosti pri delu, vozlih in vezavah, užitnih in strupenih rastlinah, dendrologiji, prvi pomoči, orientaciji, odpravi, ognjih in zgradbarstvu. Pekli smo kruh v saču, si ogledali ozvezdja, ki jih ponuja poletno nočno nebo, švicali v savni, iskali stopinje, tekmovali v natečaju za največjo ujeto žival, pred vsem pa se veliko smejali, uživali v zavetju naših trdnih bivakov, izvrstni hrani in odlični družbi dreves, vetra, žerjavice in skavtov.
1. Kdaj na ŽvN-ju si se počutil najbolj zmagovito?
Zala: Ob sproščenem sedenju v gugalniku.
Rebeka: Ko sem naredila orientacijo brez pomoči.
Teo: Ko sem šel zadnjič ven iz savne, vesel da nisem pregorel. Ali pa ko sem pojedel užitno rastlino na izpitu.
2. Najbolj naporen del ŽvN-ja:
Medard: Kopati luknjo v gozdu sredi skal in korenin z malo lopatko, ko ti že kakec gleda ven iz riti.
Zala: Dvodnevna adaptacija na dejstvo, da sem dejansko na ŽvN-ju. In morda še najbolj naporen del- se prisilit in it dejansko spat, da si lahko nabereš dovolj energije in se zaviješ v spalko, ne da bi ob ognju ob pozno večernih urah klasično prepeval.
Lea: Da se moraš v največji vročini preobleči v dolge hlače in zaprte čevlje za varnost pri delu.
3. Opiši svojo najljubšo jed
Luka: Čar ŽVN-ja je tudi v tem, da se vnaprej večinoma kupijo samo osnovne sestavine (moka, jajca, krompir …) potem pa sami naredimo določeno jed. V spominu mi najbolj ostajajo cmoki iz krompirjevega testa s slivovo marmelado ter cheesecake iz sača.
Rebeka: Humus in nutella na kruhu - skupaj :)
Zala: Na moje presenečenje, ker je bila tako zelo enostavne narave - polenta s kokosom posuta z mandlji. Da ne bo pomote, nimam mrtvih brbončic, ker če kje, si lahko na ŽvN-ju potešil skavtsko gurmanstvo od peke ribic, do naana s falafli, kruhovih cmokov pa bananinega kruha … Polenta me je le spomnila na variacijo grške sladice bougatsa, in malce nostalgično v meni prebudila spomin na gimnazijsko ekskurzijo. Jedi si sicer nista bili kaj dosti podobni, le polenta kot sladička ni ravno moja vsakodnevna praksa, no niti letna ne. Kar se mi je v tistem trenutku zdela precejšnja izguba polentinega potenciala v naši družini, kjer je le- ta kar malce degradirana kot priloga zgolj in samo golažu.
Medard: Handmade tortelini, razvaljani s kumaro, s sirnim nadevom in zelišči, nabranimi v Kočevskem rogu.
Izak: Na moji skavtski poti še nisem jedel tako izvirnih in okusnih jedi. Za eno večerjo smo morali pripraviti čičerikine polpete z naan kruhom in tzatziki omako. Ta jed mi je razširila meje dobre hrane na skavtih in verjetno bo težko spet jesti makarone s tuno.
4. Lahko podeliš z nami kakšno zabavno anekdoto, ki se ti je pripetila tekom tedna.
Zala: Ne vem, če je toliko zabavna anekdota, kolikor je malce sramotna 
Teo: Smešno mi je bilo, ko smo šli bosi po gozdu in je udeleženec stopil na polža. Potem je to izkušnjo podelil med umivanjem zob.
Rebeka: Ojej. Alora. Okoli polnoči smo na poti na večerno druženje v sosednjem ognjišču, ma smo si, pridne, prvo šle domov še zobe umit. Ampak je naše druženje splavalo po vodi, dobesedno - v loncu z vodo smo našle utopljeno miško. In se odločile to sanirat, šle do glavnega ognjišča jo skurit. Ker je ogenj tam že ugasnil, smo začele s kurjenjem, našo tajno misijo je prekinil obisk inštruktorjev z refleksije, ki so nas spodbujali, da nimamo predolgega veselega večera. Na koncu smo miš, kljub predlogom da jo spečemo, skurile, posodo razkužile in ogenj pogasile. Ob smehu ob tem, bi rekla da je to bila oblika svojevrstnega veselega večera.
5. Kako 'grozni' so se ti zdeli izpiti?
Teo: Izpiti se mi niso zdel zelo grozni. Malo so živčki delali, ampak drugače je bilo bolj zabavno kot kaj groznega.
Luka: Izpit ni grozen, je pa konkreten. S površnim poslušanjem delavnic je upravičeno zahteven. So pa inštruktorji vedno pripravljeni ponovno pokazati in razložiti “snov”, zato je vsak strah odveč.
Rebeka: Bolj iz vidika, da so bili čustveno intenzivni, posebej je bilo zadnja dva dni čutiti napetost med udeleženci. Se mi pa koncept zdi koristen, mogoče tudi za kakšno drugo skavtsko usposabljanje, ker sicer zares ne ponoviš znanja celega tedna, ko je le-to najbolj sveže.
6. Po čem si boš ŽvN najbolj zapomnil?
Izak: Če bi opisal ŽVN z eno besedo, bi to bila pozitivno presenečenje. Na ŽVN sem se namreč odpravil nekoliko utrujen in nisem imel visokih pričakovanj, a takoj, ko sem zagledal vse nasmejane obraze, sem vedel, da bo to izkušnja, ki mi bo ostala za vse življenje. Seveda je bil ŽVN naporen, še posebej zaradi urnika – od jutra do večera se učiš in spoznavaš nove ljudi, v resnici pa ni časa, da bi dojel, kaj vse se dogaja. Šele zdaj, ko gledam nazaj, se zavedam, koliko spominov sem ustvaril.
Zala: Ali bi pretiravala, če bi rekla po vsem? Po mojem mnenju, ne bi naredila krivice nikomur. ŽvN-ju nekako uspeva, da ohranja ta misticizem, da nihče ne ve, kaj se točno dogaja 7 dni, ki jih v idili Kočevskih gozdov preživiš, in je vse najbolj-zapomljiva-pristno-veščinska-skavtska izkušnja. Ter po Vitotu, ki je s svojo večerno molitvijo za zjutraj izprosil dež in nam vsaj za moment omogočil res, res pristno izkušnjo ŽvN-ja. Niti ne, samo nabasani softiči smo bili pod eno plahtico med zajtrkom.
Medard: Po občutku miru življenja v naravi.
Lea: Najbolj si bom ŽvN zapomnila po družbi, našem najboljšem ognjišču, vseh super predavanjih in najboljših inštruktorjih <3
7. Kaj bi sporočil skavtom, ki še niso bili na Skavtski šoli življenja v naravi?
Zala: Ne vem, če je promocija za ŽvN sploh potrebna, kar ti veliko pove, da je premislek, da prideš na ŽvN nepotreben. Zase lahko rečem, da bi lahko trajal tri leta manj.
Izak: Težko opišem, kako zelo priporočam to usposabljanje. Če si ali boš voditelj veje, je to nepogrešljivo – toliko znanja, prijateljstev in samozavesti pri delu težko najdeš kje drugje. Priporočam vsem zagnanim in znanja željnim skavtom – že samo zaradi nasmehov in odlične hrane se splača priti.
Luka: ŽvN je bil zagotovo eden izmed lepših tednov tega poletja. Ne razmišljaj preveč, samo prijavi se!