Frančišek Asiški: Hvalnica Stvarstvu
Uvodna kitica:
1. Najvišji, vsemogočni,
dobri Gospod,
tebi hvala,
slava in čast
in ves blagoslov.
Tebi, najvišjemu, edinemu pristoji
in nihče ni vreden tebe imenovati.
Kitica soncu:
2. Hvaljen, moj Gospod,
z vsemi tvojimi stvarmi
posebno s soncem,
velikim bratom,
ki razsvetljuje dneve in nas.
Lepo je in v velikem sijaju žari.
Tebe, najvišji, odseva.
Kitica luni in zvezdam:
3. Hvaljen, moj Gospod,
v sestri luni in zvezdah;
ustvaril si jih na nebu jasne,
dragocene in lepe.
Kitica vetru:
4. Hvaljen, moj Gospod,
v bratu vetru in zraku,
v oblačnem in jasnem,
sploh vsakem vremenu,
s katerim ohranjaš svoje stvari.
Kitica vodi:
5. Hvaljen, moj Gospod,
v naši sestri vodi;
mnogo koristi ponižna, dobra in čista.
Kitica ognju:
6. Hvaljen, moj Gospod,
v našem bratu ognju,
v katerem nam noč razsvetljuješ;
lep je in vesel in krepak in močan.
Kitica zemlji:
7. Hvaljen, moj Gospod,
v naši sestri zemlji,
ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji
in prinaša različno sadje
in pisane rože z zelenjem.
Kitica miru:
8. Hvaljen, moj Gospod,
v onih, ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo
in prenašajo slabosti in trpljenje.
Blagor njim, ki ostanejo v miru,
zakaj ti, Najvišji, jih boš kronal.
Kitica smrti:
9. Hvaljen, moj Gospod,
v naši sestri smrti,
ki ji nihče v življenju ne uide.
Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu,
a blagor njim,
ki počivajo v tvoji najsvetejši volji,
zakaj druga smrt
jim ne bo mogla storiti žalega.
Zaključna kitica:
10. Hvalite in poveličujte mojega Gospoda
in zahvalite se mu
in služite mu v veliki ponižnosti.
Več na: http://minoriti.rkc.si/duhovnost/franciskove-molitve/158-hvalnica-stvarstva
Edvard Kocbek: Molitev
Sem,
kar sem bil,
in vsakdo
me bo mogel
pozabiti.
In vendar
moram reči:
Sem
in bil sem
in bom,
in zato sem več
od pozabljanja,
neizmerno več
od zanikanja,
neskončno več
od niča.
Vse je večno,
kar nastane,
rojstvo je močnejše
od smrti,
vztrajnejše
od obupa in samote,
silnejše od hrupa in greha,
slovesnejše
od zavrženosti.
Nikoli
ne bom prenehal biti.
Nikoli.
Amen.
Edvard Kocbek: iz Velike hvalnice
Hvalim Stvarnika, da sem, kar sem.
Hvalim ga za luč oči, plamen razuma, ogenj ljubezni.
Hvalim ga za prostor, kjer stojim, za čas, ki v njem z zemljo hitim, za ljudstvo, ki me obdaja, za trpljenje ter tudi za vse veselje po Adamu zôženo.
Hvalim ga, da ga lahko hvalim, hvalim ga, da sem srečen, ker bom srečen.
Hvalim ga za dan in noč, za veter in zemljo, drevesa in morje, grozo in oddih, hvalim ga za občestvo grešnikov in občestvo svetnikov.
Hvalim ga za nenadnost in čakanje, raznovrstnost in sredino, za svobodo in službo, in za največjo tolažbo, ljubezen.
Hvalim ga za roko, ki jo iztegnem, za nogo, ki z njo plešem, za srce, ki ga v njem nosim, za oči, ki me vežejo na njegov vrt.
Hvalim ga za razum, ki tehta, sodi in meri, za moči svojega bitja, tajno skrite, za kraj svetih poljubov, magnetnico, ki je neprestano nemirna.
Hvalim ga za vse, kajti veliko sem videl od prvega trenutka do danes in slišal in pel in govoril in mislil in želel, hvalim ga za najdražjo moč, ki mi jo je podaril, da ljubim in ustvarjam z njo.
France Balantič: Studencev močnih, čistih sem željan
Studencev močnih, čistih sem željan,
rad bi napil se iz sončnega korita
in rad bi, da bi luč bila razlita
čez vso kot ajdov hleb črno ravan.
Povsod pridelek moj je posejan,
kjer brodim z roko po valovih žita,
o naj nikoli se ne prebudita
spet rdeči greh in smrtnobeli dan.
Ah da, moj Bog, rad vse trpim menjave,
živim naj reven ali pa brez truda,
samo naj, Dobri, bom kot Tvoja gruda.
Naj pestujem kot deklice glavo
Tvoj mir in kot samotno naj drevo
potapljam v dobre zemlje se vonjave.