Zbrana in napakirana se je skupina nadebudnih skavtov nekaj minut čez sedem že peljala iz Ljubljane proti Dolenjski. Odločeni, da izvemo kaj novega o gozdu in gozdni pedagogiki (sliši se malo strašljivo) smo vseeno židane volje klepetali med potjo z avtobusom.
Kakorkoli, ime je edina strašljiva stvar kar se tega tiče. Na Dvoru pri Žužemberku se nam je priključilo še nezanemarljivo število skavtov in en gozdar. Pa smo šli. Vodila nas je prav prijetna skupina štirih gozdarjev z Gozdarskega inštituta Slovenije, ki nas je vztrajno animirala in ozaveščala z novimi in novimi podatki o pričujočem gozdu, favni in flori in -seveda- gozdni pedagogiki. Tega dne smo imeli priložnost zopet se počutiti kot mali volki, ki (bolj ali manj) navdušeno poskušajo s svojimi telesi posnemati delovanje drevesa, zraven pa še spuščajo smešne zvoke - zanimiva izkušnja. Po mogočnem drevesu, ki smo ga sestavili skupaj, smo preizkusili svoje čute v tišini, zatem pa še v parih “poslikali” vodo v najrazličnejših oblikah. Sledil je prav prijeten sprehod v šepetajoči tišini mešanega gozda, ki pa je preraščal v le bukovega.
Med krajšim postankom za malico in ob sladkanju s pecivom, ki ga je spekla Mateja (hvala:), smo izvedeli še tragično zgodbo o Brinarjevi jelki mutantki na Rakitni (edino taki na svetu), ki jo je nedavno brezobzirno posekal neznanec. Nadaljevali smo proti končnemu cilju – ploskvi za gozdni genetski monitoring, kjer smo se skupine sprva preizkusile v novinarskih vodah. Poročali smo iz štirih lokacij, kjer je vsaka skupine naletela na prav posebne težave, novinarji pa so pogumno poskušali povzeti zgodbo in objektivno prikazati dogajanje (kot vedno, seveda). Smeha ni manjkalo. Končno je nato do besede prišel gospod Domen ter nas seznanil s projektom o genetskem monitoringu, s katerim smo (oz. je Gozdarski inštitut Slovenije) povezani z Nemčijo in Grčijo. Ogledali smo si še označena drevesa ter ploščo, ki služi v pomoč raziskavam. Bojda jo včasih pobližje obišče medved. Nas k sreči ni obiskal, smo pa mi obiskali bližnje gostišče, kjer so nam postregli z odličnim golažem, ki nam je dal novih moči za klepetanje in razpravljanje o marsičem - tem je bilo res veliko. Zaključili smo, kot se spodobi z azigizigizajem za naše voditelje dneva in s skupinsko sliko, na avtobusu pa smo večinoma pospali (saj sem že omenila volke, ane;).